HOLOTROPNO DIHANJE
Holotropno dihanje je tehnika pranayama dihanja, ki sta ga v 70-ih letih kot potencialno terapevtsko orodje razvila psihiatra Stanislav in Christina Grof, da bi brez uporabe psihadeličnih drog dosegla spremenjena stanja zavesti. Proces, ki ga nekateri opisujejo kot intenzivnejšo obliko meditacije, pripelje do zdravilnega mesta v človekovi psihi, potrebnega za ozdravljenje.
Stanislav Grof je znan kot soustanovitelj transpersonalne psihologije (skupaj z Abrahamom Maslowom) ter je svoje delo začel na Psihiatričnem raziskovalnem inštitutu v Pragi. Njegovo delo je potekalo z bolniki, ki so imeli psihiatrične bolezni, raka ali pa so bili odvisni od drog. Ko je LSD v poznih šestdesetih letih postal nezakonit, je Grof kot eden izmed mnogih zagovornikov njegovih terapevtskih učinkov skupaj z ženo razvil holotropno dihanje za doseganje psihodeličnih stanj, v katerih se travma lahko razreši - brez uporabe psihadeličnih zdravil.
Holotropno dihanje vključuje kombinacijo pospešenega in enakomernega dihanja skozi usta, ki vpliva na duševno, čustveno in fizično stanje, spodbudne glasbe, osredotočenega spuščanja energije, umetniškega dela in deljenja svoje izkušnje.
Mnogi to tehniko uporabljajo kot duhovno (in ne terapevtsko) prakso za širjenje zavesti (in ne za premagovanje in obvadovanje duševnega stanja). Zagovarjajo, da se lahko z njeno pomočjo človek premakne na višje stanje zavesti, od koder lahko izpelje globlje razumevanje samega sebe. Namen tovrstnega dihanja je dosega nekakšnega razsvetljenja oziroma notranje celovitosti.
Ime je sestavljeno in grških besed ‘holos’ - celota - in ‘trepein’ - premikanje, torej pomeni ‘premikanje proti celovitosti’.
 |
Sama sem jo preizkusila na ayahuasca retreatu na Nizozemskem, kjer smo se na spoznavanje z najmočnejšim naravnim zdravilom tega sveta – materjo ayahuasco - pripravljali tudi s pomočjo tovrstnega dihanja. Dobra ura globokega dihanja, pospremljenega s trance glasbo ter še dodatno spodbujenega z bobnanjem in zvoki drugih starodavnih glasbil … je prinesla olajšanje na mnogih področjih.
Najprej že samo dejstvo, da mi je (v nasprotju z nekaterimi drugimi teorijami) dovoljeno dihati skozi usta, ki sem jih ‘zahvaljujoč’ mnogim ‘zdravstvenim’ napotkom večino življenja kljub lastnim težnjam po nasprotnem držala pridno skupaj. O psihičnem in čustvenem učinku prisilno zaprtih ust verjetno ni potrebno izgubljati besed …
Naslednje olajšanje je prinesla kopica glasnega vzdihovanja, pa tudi jokanja in občasnih krikov ostalih soudeležencev, ki je pospremila moje lastne (meni popolnoma nezaželjene) zvoke ... Medtem ko sem sama doživljala energetsko ekstazo, ko se je (brez fizičnega orgazma) krčilo in raztezalo celotno telo ter se brez zadržkov sproščalo veliko sramu, strahu, nadzora, so se drugi (vsak zase) spuščali ali dvigovali v lastne globine in višave.
Vsi pa smo si delili zaključna občutja globoke hvaležnosti, pomirjenosti ter seveda ljubezni in povezanosti …
Zaključni obred risanja mandale je hitro in brez preprek narisal podobo spirale povezanosti, med deljenjem izkušnje z drugimi pa se mi je posvetilo še nekaj. Med zadnjim delom holotropnega dihanja je bilo moje telo v celoti napeto, roke pa sem držala pokrčene, kot bi v njih nekaj trdno držala. Tako je šamanska palica, s katero sem dobila pravico, da spregovorim in podelim svojo izkušnjo, povzročila pravo malo evforijo. Občutek je bil namreč identičen. Je končno le prišel moj čas, da prosto in v varnem okolju odprem svoja usta in skozi njih delim skrivni svet, ki zapolnjuje mojo notranjost?
