MALA BOGINJA MED NEBESI IN ZEMLJO
'Mala' pasja hruškica me je s svojim modrim a globoko temnim 😊 pogledom preko spodnje fotografije opozorila na nekaj, česar prej še nisem opazila. Psičko je uradni lastnik in skrbnik (moj bivši partner) poimenoval z velikim imenom Dea Athena - dea pa v italijanščini pomeni boginja.
Če torej odprem svoj um nepredstavljivemu (oziroma se poigram z domišljijo - pogovorom z dušo - ali pa morda sami modrosti), 😇 pred mano stoji fizično utelešena boginja modrosti - in kot sem se dodatno izobrazila, tudi boginja vojaške strategije, nato pa sem naletela še na teorijo, ki govori o tem, kako je bila v svojem izvoru Atena najprej boginja ljubezni, šele nato pa so ji zgodovinske okoliščine nadele preobleko z današnjim pomenom.
O tem, koliko strategij za doseganje občutij ljubezni, popolnosti trenutka ... me je naučila, kdaj drugič, razmišljanje je vzpodbudilo 'naključje', da je pasji junak v knjigah, ki ju čuva, poimenovan Odisej. Torej gledam pred sabo in pravzaprav tudi živim pasjo Odisejo?. 💖😀 Se vračam domov s pomočjo pasjega junaka in s podporo male boginje ... v živalski izvedbi ... ?
Za glasbeno podlago med tem pisanjem se na youtubu vrti posnetek Jovanottijevega koncerta Ful performance, ravno pesem I dance ... in ja ... I dance on the border ... Reka, v kateri stoji psička, je Dragonja, torej ples med mitičnim in fizičnim na zemeljski meji (med Slovenijo in Hrvaško) ... :-) I push the limit i rase the bar ... this is what i'm gonna do ... in never felt so free ...
... Kje je meja med svetovi? ... Sploh obstaja? Ali pa je to zgolj še ena iluzija, namenjena ljudem, da ločuje? In zapira?
Medtem ko nekaj metrov stran od prizorišča fotografije počiva moje zlato pasje bitje, ki je nekoč predstavljalo sonce mojega življenja ... pokopan v zemlji, a že pred tem preobražen v mitičnega junaka svoje zgodbe ... Njune? Pasje? Moje? 😀 Čigava je sploh? Skupna ...? A, kot pravi Cesar Millan, znan 'poslušalec' psov: človek lahko pripoveduje zgodbo, pes je tisti, ki vidi realnost.
Jovanotti svoj koncert zaključi z na violino zaigranim odlomkom iz moje najljubše klasične glasbe: Air, Johanna Sebastiana Bacha. Medtem ko tole pišem doma, kjer me od italijanske meje loči le kratek sprehod in svoje dneve preživljam med plesanjem med eno in drugo mejo ... 😊
Naj torej zrak poveže življenje in smrt, preteklost in prihodnost, nebesa in zemljo, naravo in predmete, fizično in psihično, vidno in nevidno, realnost z domišljijo, moško z žensko energijo, svetlobo in temo ... sonce in luno ... Slovenijo s Hrvaško in Italijo ... slovenščino z angleščino in italijanščino ...
Kot sem izvedela iz dokumentarca na Gaia tv Sacred journey of the heart, naslednjo mejo v človekovem razvoju predstavlja čustvena transformacija, ki bo združila ter povezala um in srce z Zemljo ...
Zakaj pa ne? ... Na današnji magični večer jesenskega enakonočja ... je mogoče vse ...
