ZGODBO IMAM ZATE

 

VELES: ZGODBO IMAM ZATE

»Zgodbo imam zate!« takoj udari iz nje, še preden se brez pozdrava usede na stol nasproti mene. »Jo boš napisal?«

»Zakaj je ne napišeš sama?« vprašam svojo bivšo, ki me je po dveh mesecih molka med nama povabila na kavo v lokal ob marini. Skupno življenje zadnjih petih let je bilo zaključeno tisti večer, ko je bilo povedano vse.

»Saj sem, a ni bila popolna. Želim, da srnjaček očisti tudi tebe.«

»Prosim?« zdolgočaseno privzdignem obrvi. Verjetno bom izvedel še nekaj novega transcendencah, zdravljenjih, o vilah, angelih in podobnih namišljenih bitjih, katerih družbo tako močno ceni.

Rdečelasa čarovnica, oblečena v belo poletno obleko, se v odgovor nasmehne in začne zvijati smotko tobaka – eden redkih dokazov, da le ni tako popolna in nadzemska, kot rada daje vtis.

»Skracala sem zgodbo z naslovom Sreča brez vrvice,« med oblizovanjem rizle vame zreta zelenomodra tolmuna. »Saj seeeee spomniš besedila pesmi iz filma z novofundlancem? Tjaramdadam, zlat je ta dan, steci z mano vanj ... » zapoje zadnji del meni nerazumljivega odgovora.

Prikimam in upam, da se mi vsiljiv štikeljc ne bo vrtel po glavi preostanek dneva. »Kaj ima to opraviti s srnjakom?«

»Počakaj,« prižge smotko in globoko vase potegne prvi dim, »v njej sem ob tej pesmi razpredala o napadalcih, ki se v to prelevijo iz žrtve, pa socializaciji ter vzgoji otrok in psov. Oh, kako pametna sem bila, polna 'velikih misli’,« pomiga s prostoma, » in besed ... predvsem pa pametovanja in obtoževanja.«

Verjetno res, se nemo in brez vidnega odgovora strinjam z gospodično, ki si domišlja, da pozna rešitve za vse probleme človeškega bivanja, a zdaj zre v tla.

»Prosila sem Denisa, če jo lahko prebere in mi svetuje v zvezi z njo. Saj veš, Denis? Pesnik, skladatelj, vzgojitelj, maratonski tekač? Z Zavoda za zaposlovanje?«

Vnovič nemo prikimam in se opomnim, da govorim z B-I-V-Š-O! Zabij si to že v svojo neumno butico!

»Zgodbo sva brala v oljčnem nasadu nad morjem, z nama pa je bil tudi Odisej, glavni junak moje zgodbe,« omeni še svojega zlatega prinašalca. Idilo si predstavljam zlahka, zato si tudi jaz prižgem cigaret. »Predlagal mi je, naj vanjo vnesem še nekaj ... češ ... da ji manjka kanček nečesa ... Nekaj,  česar ne zna definirati. Isti trenutek pa sva iz grmovja v gozdičku pod nama zaslišala glasno pivkanje …« za trenutek obmolkne, dvigne pogled in tolmuna pred menoj se vidno poglobita. »Odisej je zadavil mladega srnjačka …«

»Ajoj!« debelo pogledam. »Resno?« lahko si predstavljam njen šok. Od lovskega psa bi človek kaj podobnega pričakoval, a ne od tega salonskega levčka, ki se boji čivav in mačk. Ne od njenega popolnega angelčka, ki ga zagrizena vegetarijanka, borka za pravice živali, članica Lige za prepoved lova na prostoživeče živali in nova Ana Breytenbach, komunikatorka z živalmi wannabe, po božje časti. Ja no, ker vem, da si ga je želela spremeniti v pasjega vegana, je bil tole zelo odločen odgovor pasjega kraljestva. In verjetno tudi boleč. In očitno smrtonosen.  

A njen nasmešek, ki sledi, me preseneti enako kot ravnokar slišane besede. »Saj veš, kako napihnjena sem bila glede pravilne vzgoje, ga namerno vodila naokoli brez povodca, kajti v njem naj ne bi bilo niti trohice agresivnosti? Tudi v zgodbi sem trdila, da psi tako kot otroci le odsevajo energijo svojih skrbnikov, in jo zaključila z odhodom v gozd brez vrvice. Torej sem nedolžno divje bitje v vsakem primeru umorila jaz in ne on.«

»Neja, ne moreš zanikati njegove narave. Pasje. Lovski pes je.«

»Zdaj to razumem ... Z Denisom sva begala naokoli, da bi našla prehod skozi goščavo, a nisva mogla zraven in preprečiti dejanja smrti. Odisej je mrtvega srnjačka sam prinesel do naju in ga položil pod oljko. Grobek sva v suhi zemlji pripravila z zidarsko žlico in nekakšno železno palico, ker v kleti stanovanja nisem našla uporabnejšega orodja. Obložila sva ga s kamni ter blagoslovila s poljskim cvetjem in oljčnimi vejicami. Potem sva se usedla pod drevo in spregovorila o vseh najinih čustvenih odzivih. Spoznala sva, koliko bolečine in jeze iz otroštva je s tem dejanjem privrelo na dan. Delila sva izgubo zaupanja v starše ... s tem tudi zaupanje vase, v ljudi, v svet ... kar sva ves čas nosila v svoji podzavesti, da je vplivalo na vse odnose v najinih življenjih. Razumeš? Vse odnose!«

Odkimam. Pričakoval sem solze, ogorčenje, krivdo …, ne pa izlivov radosti.

»Na ta dogodek me je vesolje pripravljalo ves mesec. Pred dnevi sem Ani razlagala, kako smrt pravzaprav predstavlja razlog za praznovanje, kajti pomeni uspešen zaključek zemeljskega učenja in nadaljevanje poti na višjem nivoju; z Andrejo pa sva se menili o tem, kako popolni v svoji nepopolnosti smo vsi in predstavljamo zgolj unikaten kamenček v velikem mozaiku življenja. 

Med najinim pogovorom se je čez zaliv vozila ladja z imenom SLOVIN. Štekaš? S lov in? Denis je opazil, da del napisa LOV kaže na to, kar se je ravnokar zgodilo. Vse je del življenjskega kroga in kdo sem jaz, da bi sodila, kaj je prav in kaj narobe? Poleg tega sem pred dnevi nekje prebrala: V največji temi, ko misliš, da si pokopan, si le zasejan ... 

S srnjačkom sva pokopala najino jezo, razočaranje, krivdo in nemoč ... ter zasadila zaupanje, mir, ljubezen ... Ne nazadnje tudi sodelovanje. Potomca nekoč sprtih strani - eden izhajajoč iz partizanske, drugi iz domobranske družine ... 

Za nameček me je ob prihodu domov poklical še kolega in mi zavrtel komad Sreča na vrvici,« se zdaj glasno zasmeje. »Ja, preden mi je povedal, da je diplomiral in se sedaj počuti natanko tako, kot da svojo srečo drži na vrvici. Naključij resnično ni, vse se zgodi z namenom. Mi zdaj končno verjameš?«

Zmajem z glavo, kajti njenega optimizma in iskanja dobrega v vsem mogočem sranju nikoli nisem razumel.

»Se spomniš Cankarjeve črtice Kostanj posebne sorte?«

Odkimam.  

»Govori o enooki Marjeti, ki je sanjala o zlatem hrošču na kostanju, občudovanem daleč naokoli, iz katerega so ljudje črpali življenjsko energijo, ljubezen in moč. Ker je mislila, da se pod drevesom skriva zaklad se je pred polnočjo odpravila tja, začela kopati in ob sončnem vzhodu med koreninami našla človeška okostja. Novo življenje zraste iz smrti, ki je pravzaprav predpogoj za življenjsko moč. Razumeš? Tako kot z Denisom nisva mogla preprečiti konca mladega srnjačka, pa če sva še tako kričala, tekala in iskala prehod, tudi midva nisva mogla preprečiti najinega razhoda, pa če sva se še tako trudila in borila. Štekaš sedaj? Vse ima svoj namen ...«

»Približno,« odgovorim in zmajem z glavo, očitno sva se zopet znašla na različnih nivojih razumevanja. Vseeno pa je morda bolje tako, kot da bi jo/naju grizla vest in bi se obremenjevala z vsemi mogočimi občutki krivde.

»Torej boš napisal zgodbo, JA-NE?Z?« znova zaslišim smeh, ki mi po žilah še vedno požene kri.

»Bom, NE-JA.«

»Potem pa skadi z mano pipo miru,« prižge in mi poda rjavo smotko ter, medtem ko naju s senčnika nad nama opazujejo rdeče oči sive golobice, zapoje: Tjaramdadam, vsak načrt iz vetra je stkan ...«